Lokalno veselje za globalno srečo!

banner 1

V Srečni hiši spoznali Deželo Furov

Predstavljajte si sahelsko pokrajino, po njej pa posute okrogle družinske hišice, vsaka obdana s svojo ograjo, tik ob njej pa še mala hišica za živali in hišica za shrambo. Vse so si na las enake, iz zidakov iz blata in slame, v strehi pa luknjica za izmenjavo zraka (neke vrste afriška rekuperacija, domnevam), tako da je kljub zunanjim 40 stopinjam Celzija temperatura v prostoru znosna. Nekaj takšnih hišk sestavlja vas, v tej pa živi celotna rodbina in pravilo je, da si mladi najdejo partnerje iz drugih rodbin, da ohranijo potomce zdrave. Kmalu po pogledu na takšne hiške pa pozdravi prišleka v Darfurju prvo begunsko taborišče z 20 do 30 tisoč ljudmi. Si predstavljate?


1
Tudi mi si nismo – do slikovitega predavanja o Darfurju, Nubskih gorah in Modrem Nilu Klemna Miheliča, podpornika Toma Križnarja in ustanovitelja humanitarne fundacije H.O.P.E. v Srečni hiši prvo marčevsko soboto. In po njem je nastala pričujoča reportaža, ki je neke vrste »second hand« reportaža, saj avtorica žal nisem imela priložnosti Darfurja ali Dežele Furov občutiti osebno, pač pa sem vpogled v njo dobila skozi Klemenove oči in besede.

Kljub vojni vihri na obrazih pristni nasmehi


In kot govorijo te, je Darfur kljub vojni, ki je z vznikom prvih uporov domačinov leta 2003 proti arabski vladi – ta jim ni nudila ne šol ne bolnišnic -, dežela nasmejanih ljudi. Kljub temu, da so vladni plačanci ubili 300 tisoč ali več Darfurcev, »je stik s to deželo pristen, ljudje pa so prvinski, inteligentni in nadvse čustveni«, opisuje Klemen, ki je Darfur s Tomom Križnarjem obiskal dvakrat, Sudan z Nubskim gorovjem, Modrim Nilom in Južnim Sudanom pa kar šestkrat, nedavno pa je v svojem domu na Krtini gostil tudi sorodnike Sulejmana Džamusa, humanitarnega koordinatorja oz. človeka, ki si na vse kriplje prizadeva za izboljšanje življenjskih razmer v Darfurju, medtem ko se je sam Sulejman v bolnišnici boril za življenje. Boj mu je zopet uspel, je pomiril Klemen in ob prikazu Sulejmanovega obraza ovitega v rumeni turban hitel razlagat, da imajo turbani tamkaj zelo širok namen – ne le da ščitijo glavo posameznika pred sončnimi žarki, ki pripekajo tudi s 50 stopinjami Celzija, pa pred nočnim hladom, ampak si ga lahko lastnik povezne tudi preko nosi in vse do oči, ko napade peščeni vihar. In to v Darfurju ni redkost.

Prav tako kot ni redek pogled na neskončno puščavo in na rjave vasi, ki se zlivajo z njo, kakor tudi z vzpetinami v Nubskem gorovju, tako da ljudje – predvsem pripadnice ženskega spola – za oživitev vsakdana nosijo karseda pisana oblačila. »Z izjemo kakšnega možaka, ki se rad obleče v dolgo belo tuniko, vselej pa diši, kot bi ravnokar stopil iz pralnice,« se zasmeji Klemen in prizna, da sta imela med snažnimi Darfurci – tudi Nube nadvse skrbijo za osebno higieno, je povedal kasneje – s Tomom izjemno močan vonj po nekakšnem zahodnjaškem znoju.

Intervju S Tomom Križnarjem in Klemnom Miheličem si lahko preberete tudi v reviji Eko knjiga, zimska številka letnik 2012!


Najlepši sončni zahodi in blatne Toyote v puščavi


Kljub omenjenim pristnim trenutkom z domačini in osuplostjo nad pokrajino, pa sicer čudovite sončne zahode – da so to tudi zaradi puščavskega peska, meni Klemen – kvarijo preleti bombnikov Antonov, ki z odvrženimi bombami ustvarjajo tudi do štiri metre globoke kraterske luknje. V Nubskih gorah, so se denimo otroci kot gamsi pognali v reže vzpetin in med skalnatimi policami počakali, da je v zraku spet zavladala tišina in da so se oglasile domače kokoške, pujski in koze, ki so – za razliko od krav – naravni »tihi alarm« za tovrstne nevarnosti. V puščavi pa se tudi do tri desetletja stare Toyote darfurskih upornikov prevlečene z blatom poskrijejo pod akacije, da jih piloti ne zaznajo.

Tudi Tomo in Klemen sta se ničkolikokrat znašla v takšnih situacijah, prvi še nekajkrat več kot drugi, je pa Tomo tudi v tem trenutku v Nubskih gorah, kamor je zopet odpeljal (ali bolje: pretihotapil) video kamere in drugo opremo, s katero fundacija H.O.P.E. ščiti domačine, predvsem ženske, ki so nemalokrat žrtve posilstev. Predvsem pa iz dežele prenaša glas o tem, kašen pokol se zganja nad nedolžnimi Darfurci in Nubami – sedaj pa tudi nad prebežniki iz Modrega Nila – domala celemu svetu na očeh. »Domačinom največ pomeni, da se širijo novice o tamkajšnjem trepetu,« zatrdi Klemen, iz njegovih oči pa veje energija, ki potrjuje, da je moral videti nepredstavljive grozote nekega drugega časa in okolja – tistega, ki ga večina zahodnjakov ne želi poznati.

Z odgovornimi nakupi do vrtalne naprave za vodo


»V Darfurju umirajo milijoni, za katere nihče ne ve, medtem ko v zahodnem svetu izvemo za vsako žrtev določenega napada v določenem mestu,« je nazoren Križnarjev podpornik. Kljub temu, da so s prenosnimi kamerami uspeli doseči, da je nasilje nad prebivalstvom občutno upadlo – »vsak napadalec se namreč boji, da bi bil viden in obsojan,« pravi Klemen -, pa je pred slovenskimi aktivističnimi humanitarci še en velik izziv, to je transport vrtalne naprave za vodo v Darfur, mimo skorajda hermetično zaprtih meja te dežele v vojni.

Zakaj? Za vse nasmejane obraze čudovitih in pristnih ljudi, ki padajo pod streli sovražnikov, ki si jih niso sami ustvarili.

In kako lahko vi pomagate? Donirate lahko za kamere in za vrtalno napravo ali pa prispevate z nakupom darfurskih amuletov in nubskih ogrlic, po novem pa tudi z nakupom fotografij z motivi in obrazi Darfurja na www.tomokriznar.com.

Te bomo naročili tudi v Srečni hiši za našo naslednjo razstavo, prizadevanja fundacije H.O.P.E. pa podpiramo tudi s slikanicami treh čarovnic, katerih celoten izkupiček od prodaje ostane fundaciji (VEČ). Po novem pa v Srečni hiši ponujamo tudi Križnarjevo knjigo Nafta in voda, katere celoten izkupiček bo namenjen Ustanovi Toma Križnarja, s čimer bo Tomo pokril stroške produkcije novega dokumentarnega filma.

2
Slika 2: Klemen in Tomo. Prijatelja sta od leta 2008, do danes pa jima je uspelo z združenimi močmi zbrati več kot 365.000 evrov, kolikor je stala vrtalna naprava za vodo in bo še stal transport za njo, pa internet in kamere ter šolske potrebščine za projekt Otroci Slovenije. Vsi prilivi iz donacij so zelo transparentno zavedeni tudi na spletni strani http://hope.si.

3
Slika 3: V Darfurju kakor tudi v Nubskih gorah otroci zelo vestno skrbijo za svoje mlajše bratce in sestrice.

4
Slika 4: Domačini, sploh otroci, se sprva ustrašijo svetlopoltega obiskovalca – zaradi strahu pred arabskimi zavojevalci. Ko pa se človeka, ki jim noče hudega, navadijo, ga povsem posvojijo.

5
Slika 5: Darfur, Nubske gore in Modri Nil so dežele veselih in pristnih ljudi.


6
Slika 6: Otroci v Nubskih gorah so vajeni urnega skakanja med skalnate police, ki jim rešujejo življenja pred bombniki Antonov.

7
Slika 7: Ženske se rade odenejo v čim bolj pisana oblačila, da vzpostavijo ravnotežje med suhoparnim puščavskim prostorom in življenjsko vedrino.


8
Slika 8: Takole v Nubskih gorah poteka učenje angleščine. V drugem razredu so denimo tudi odrasli, ki se usvajajo nova znanja skupaj z otroki.

9
Slika 9: Takole pa v treh deželah tolčejo "sirk", iz katerega skuhajo jed "asida", ki je neke vrste bela polenta.


10
Slika 10: Sulejman Džamus – nekdaj sudanski minister, danes humanitarni koordinator. Dobra prijatelja sta postala tudi s pokojnim predsednikom Drnovškom.

11
Slika 11: Hiške v Sudanu se zlijejo z okolico – bodisi s sahelsko pokrajino bodisi z Nubskimi gorami.


12
Slika 12: »V Darfurju sem videl najlepše sončne zahode!« pravi Klemen Mihelič.



Besedilo: Alenka Žumbar Klopčič